Iyengar joga

Metoda Iyengar joge je najbolj razpoznavna zaradi intenzivnega in globinskega študija jogijskih položajev in jogijskih dihalnih tehnik. BKS Iyengar je sistematiziral več kot 200 klasičnih jogijskih položajev in 14 različnih tehnik dihanja (z variacijami). Strukturiral in kategoriziral jih je tako, da omogočajo začetniku postopen in varen napredek od osnovnih položajev in dihalnih tehnik do bolj zahtevnih. Napredek v položajih in dihalnih tehnikah temelji na sočasnem izboljševanju gibljivosti, moči, koordinacije, obvladovanja dihanja ter povečanega zavedanja uma, telesa in duha.

KAJ METODO IYENGAR JOGE RAZLIKUJE OD DRUGIH METOD POUČEVANJA IN PRAKSE JOGE?

Sistem Iyengar joge temelji na treh glavnih kriterijih:

• tehniki
• zaporedju
• času

Tehnika: Postopoma se učimo vedno bolj prefinjene in subtilne postavitve pri izvajanju jogijskih položajev (asan) in tehnik jogijskega dihanja (pranayame).

Zaporedje: Ključno je, v kakšnem zaporedju vadimo položaje in dihalne tehnike, saj so od tega odvisni učinki in vplivi vadbe na mentalni in čustveni ravni. Sčasoma razvijemo izredno tankočutnost za zaznavanje razlike med temi učinki, zato imajo ti vedno bolj intenziven in poglobljen vpliv na vseh ravneh, kar vodi do globoke spremembe celotnega bitja oziroma do njegove duhovne evolucije.

Čas: Koliko časa ostajamo v jogijskem položaju ali izvajamo jogijsko dihanje. Položaji, ki jih izvedenemo hitro in brez zavedanja, imajo tudi temu primerne učinke. Potreben je čas, da pridemo v položaj, in v njem (p)ostanemo stabilni. Ko to enkrat osvojimo, lahko v položaju ostanemo stabilno aktivni dalj časa, kar poglobi in poveča njegov učinek. V nasprotnem primeru potencialni dobrodejni učinki položajev ostanejo neizkoriščeni.

Dolgoročna vadba oziroma izvajanje asan in pranajame po Iyengar metodi vpliva na organsko telo ter na metalno in duhovno raven.

ASANE, JOGIJSKI POLOŽAJI

Pri izvedbi se metoda Iyengar joge osredotoča predvsem na 3 zorne kote:

1. Pravilna poravnava telesa v asanah, ki ustvari harmonično in anatomsko pravilen način izvedbe jogijskih položajev.
   Ker so telesa različna in imajo ljudje različne telesne sposobnosti ter omejitve, je gospod B.K. Sundararaja Iyengar razvil uporabo posebnih pripomočkov: leseni kvadri, stoli, odeje, trakovi. Z njihovo uporabo položaj lažje izvedemo pravilno, zaradi česar je vadba in naš napredek varnejši in učinkovitejši. Obenem pripomočki omogočajo boljše razumevanje lastnega fizičnega telesa in vedno bolj prefinjeno prakso položajev.Terapevtski vidiki asan in pranayame so sicer znani že več stoletij, a prav Iyengarjeva neprimerljiva pozornost na natančni in pravilni anatomski poravnavi in metodi dela je terapevtsko razsežnost vadbe joge še bolj izpopolnila. Tako vadba joge po metodi Iyengar pogosto odpravi bolečine, popravi držo, uporablja pa se jo tudi za zdravljenje mnogih resnejših bolezni, seveda pod okriljem primerno kvalificiranega in izkušenega učitelja omenjene metode.
   
2. Pravilno zaporedje izvedenih jogijskih položajev, s katerim dosežemo kumulativni učinek posameznih asan, ki drugače ne bi bil tako izrazit. Po vadbi primerno sestavljenega zaporedja, lahko sežemo pod površje kože, mišic in kosti telesa in pridemo v stik z energetskim telesom na bolj celični ravni. Takrat se začne razvijati jogijski um.Joga po izročilu BKS Iyengarja nima fiksnih zaporedij, ki jih vsi vadijo. Postavljanje položajev v zaporedje je kompleksna in napredna tema, ki zahteva obsežen študij in izkušnje z učinki položajev iz lastne prakse.Različne kategorije položajev imajo različne vplive ne samo na telo, temveč tudi na um in čustva.Izbira zaporedja položajev je delno odvisna od stanja uma, v katerem se v danem trenutku nahaja vadeči. Ne obstaja zaporedje, ki bi bilo primerno za vsakogar, za vsako stanje uma, za vsak nivo energije, za vsak nivo izkušenosti, za vsak dan.Veliko faktorjev vpliva na grajenje zaporedja položajev: vreme, starost, izkušnje, trenutno mentalno in fizično počutje. Prav tako obstajajo različne vrste grajenja zaporedij: (1) Grajenje zaporedja gibov znotraj položaja, (2) prehajanje iz enega položaja v drugega znotraj družine položajev in (3) prehajanje in ene družine položajev v drugo. Zaradi vseh teh spremenljivk je grajenje zaporedja položajev resnično večplastna tema.
   
3. Čas ostajanja v določenem položaju, zaradi katerega je učinek asan močnejši in globlji za vadečega.

PRANAYAMA, DIHALNE TEHNIKE

Z izvajanjem pranayame oziroma jogijskih tehnik usmerjanja in zadrževanja diha začnemo šele, ko z vadbo asan vzpostavimo trdne temelje, saj za pravilno držo in vztrajanje v sedečem položaju med izvajanjem dihalnih tehnik potrebujemo vzdržljivost in moč, vztrajnost in gibljivost, hkrati pa tudi do določene mere razvito kapaciteto pljuč.
Pranayama blagodejno vpliva na krvni obtok, prebavni, živčni in dihalni sistem, aktivira notranje organe in pripomore k višji ravni življenjske energije in sočasni umirjenosti. Vodi k boljšemu obvladovanju uma in čutnih zaznav, s čimer posameznika pripravlja za izkušnjo meditacije.

Obvladovanje telesa vodi k obvladovanju uma, ker je človeško bitje medsebojno povezana celota več ravni, zunanje telesne, čustvene, mentalne in najgloblje, duhovne, in fizično telo vpliva na vse druge ravni oziroma obratno. Če je npr. telo bolno, tudi um postane depresiven in negativno razpoložen, ter obratno, če je um pod stresom, telo postane napeto. Intenzivna in zavestna vadba joge po metodi Iyengar na fizični ravni tako vodi tudi k spremembam uma in čustvenega počutja.

Pri izvajanju asan se učimo, kako v vadbo vključiti celotno telo in um. Zato se urimo v širjenju zavedanja v najmanjše in najnedostopnejše delčke telesa. tako da um postane buden, pozoren in oster.

Med izvajanjem jogijskih položajev se naučimo dihati sproščeno, globoko in uravnovešeno, kar prispeva k temu, da lahko življenjska energija (prana) prosto teče. S tem se um začne umirjati in postaja vedno bolj sprejemajoč. Telo in um sta tako pripravljena za pranayamo.

Pranayama oziroma večanje življenjske sile z pomočjo dihalnih tehnik je pravzaprav predpogoj za pravo meditacijo. Po besedah gospoda Iyengarja je sicer teoretično mogoče doseči meditativno stanje uma le s sedenjem in vadbo koncentracije, a v praksi to pri 99% ljudeh ni mogoče. Um je preveč prefinjen, nemiren in poln zvijač, da bi ga lahko neposredno nadzirali in umirili. Veliko lažje je doseči umirjen in nadzorovan dih, ter tako posredno umiriti in nadzorovati um. Tako se izurimo čutno zaznavanje popolnoma usmeriti navznoter, stran od zaznavanja zunanjih dražljajev (Pratyahara), s tem pa vadimo stanje uma, kjer se lahko pojavi izkušnja meditacije (Dhyana).

MEDITACIJA

Meditacija je torej stanje uma, ki se ga ne moremo naučiti. Le sedenje in namera meditacije ne zagotavlja izkušnje tega stanja. Svojo pot je bolje graditi skozi dosledno vadbo joge, ki temelji na prvih petih disciplinah oziroma delih Patanjalijeve osemčlene joge (koncept osemčlene / osemdelne (Ashtanga) joge sistematiziran s strani modreca Patanjalija v spisu Sutre joge).

Prvih pet delov:

1. Moralna načela (Yama)
2. Osebna disciplina, navade (Niyama)
3. Vadba jogijskih položajev (Asana)
4. Dihalne tehnike (Pranayama)
5. Usmerjanje čutov navznoter (Pratyahara)

Izkušnja meditacije pride, ko je učenec pripravljen.

Ostali trije deli so:

1. Koncentracija (Dharana)
2. Meditacija (Dhyana)
3. Zlitje posameznega sebstva z vesoljnim sebstvom (Samadhi).

Tako smo prišli do še ene glavne značilnosti Iyengar joge: meditacije v delovanju.
Namen vadbe izvajanja jogijskih položajev je naučiti se zavedanja različnih delov telesa in hkrati zavedanja uma. Sprva pozornost lahko usmerjamo le z enega dela telesa na drugega, sčasoma pa se naučimo zavedanja v vseh delih telesa sočasno. S tem se naše zavedanje poglablja, izvedba položajev pa je vedno pravilnejša, učinkovitejša in za nas tudi bolj udobna. Um ob tem sčasoma doseže stanje meditacije.

Čeprav je pravi ključ za pripravo na meditacijo pranayama, pa tudi zavestna in poglobljena vadba asan vodi k meditaciji (v delovanju).