B.K.S. Iyengar velja za eno izmed največjih avtoritet joge na svetu. Jogo je na svojevrsten in izviren način prakticiral in učil skoraj 80 let. Umrl je avgusta 2014 star 95 let, za sabo pa pustil čudovit biser izročila takoimenovane Iyengar joge, metode poučevanja in prakticiranja joge, ki ji sledi več milijonov učencev po celem svetu. Napisal je številne knjige o vadbi joge in filozofiji, od katerih so najbolj znane Light on Yoga, Light on Pranayama, Light on Yoga Sutras of Patanjali, Tree of Yoga, Light on Life, ki so bile prevedene v številne jezike.
Rodil se je leta 1918 v številčni, revni družini v vasi Bellur v indijskem okrožju Karnataka. Na svet je prišel v času epidemije gripe, zaradi česar je bil ves čas zelo slaboten in bolehen. Vse otroštvo je bil zaradi pomanjkanja podhranjen. Preživel je malarijo, tuberkolozo in tifus.
Pri petnajstih letih se je preselil k starejši sestri in njenemu možu, izobražencu in uglednemu jogiju Sri T. Krishnamacharyi v Mysore. Krishnamacharya je pod okriljem svojega mecena, maharadže mesta Mysore, vodil šolo joge v mysorski palači. Bolehen in slaboten deček, B.K.S. Iyengar, je pod njegovim vodstvom začel vaditi jogo. Krishnamacharya je bil strog in nepopustljiv učitelj, z zelo močno osebnostjo, ki je od mladega Iyengarja veliko zahteval, tako da se je Iyengar boril iz dneva v dan. A njegova vztrajnost in intenzivna vadba se je s časoma obrestovala, saj se mu je telo okrepilo in zdravje izboljšalo.
Leta 1937, ko je mu je bilo 18 let, ga je učitelj Krishnamacharya poslal poučevat jogo v kraj Pune. To je bilo zanj zelo težavno obdobje. Ni znal tamkajšnjega jezika marathi. Tudi njegova angleščina je bila slaba, zato je bila prva ovira pri njegovem poučevanju sporazumevanje, a tudi njegovo tehnično in teoretično znanje o jogi je bilo nezadostno. Drugih znanj, s katerimi bi lahko zaslužil za preživetje, ni imel, zato ni imel druge izbire in se je lotil poučevanja joge.
Začel je disciplinirano vaditi po več ur na dan in se učiti iz svojih poskusov in napak. Zaradi pomanjkljivega znanja se je pri tem večkrat poškodoval in pogosto svoje izmučeno, napeto telo obteževal s težkimi utežmi, da se je bolečina sprostila. Pestila ga je tudi finančna stiska, zaradi česar je veliko dni preživel le ob vodi in morda kosu kruha ali merici riža.
Z vztrajnostjo in železno voljo je sčasoma prišel do pravilnega razumevanja tehnike izvedbe jogijskih položajev in njihovih učinkov. Tudi število učencev je začelo naraščati, vendar je bil še vedno v finančni stiski, saj takrat joga tudi v Indiji ni bila spoštovana in pravilno razumljena.
V letu 1943 je njegov brat uredil poroko z Ramamani. Pred tem se je mladi Iyengar dolgo časa izogibal poroki, saj je bil prepričan, da družine ne bi zmogel vzdrževati. Tudi njuno skupno družinsko življenje je bilo zelo težko. Sporazumela sta se, da bo ona skrbela za družino, on pa bo priskrbel dohodek. Ravno Ramamani, ki je bila njegova prva najbolj zvesta učenka, pa je bila tista, ki je čutila, da je njena vloga, da svojim otrokom predstavi znanje o jogi.
Počasi se je prepoznavnost g. Iyengarja večala, vendar ga je šele srečanje z violinistom Yehudijem Menuhinom leta 1952 pripeljala do mednarodne prepoznavnosti in slave. Yehudi Menuhin je uredil, da je g. Iyengar učil v Londonu, Švici, Parizu in drugje po svetu, ter spoznal ljudi iz vseh delov družbe.
Dogodki so pripeljali do izdaje prve knjige Light on Yoga leta 1966, ki je bila rezultat mnogih let dela. Knjiga je postala svetovna uspešnica, ki je bila velikokrat ponatisnjena in prevedena v 16 različnih jezikov – joga je postala dostopna vsem in prepoznavna. Kasneje je izdal še več svetovno znanih knjig o vadbi asan, dihalnih tehnik in jogijski filozofiji. Njegovo zadnje večje delo Light on Life je izšlo leta 2005.
Leta 1975 je gospod Iyengar v mestu Pune odprl inštitut z imenom Ramamani Iyengar Yoga Memorial Institute (RIMYI), v spomin na ravnokar preminulo ženo. Leta 1984 se je gospod Iyengar uradno upokojil, čeprav je nadaljeval s poučevanjem ljudi s posebnimi terapevtskimi potrebami in bil aktiven pri več posebnih učiteljskih dogodkih. Še vedno je bil zelo aktiven v svetovni promociji joge in svoji dobrodelni organizaciji. Na inštitutu RIMYI je živel in poučeval do svoje smrti, avgusta 2014. Njegovo delo na inštitutu sta nadaljevala njegova starejša hči Geeta (do svoje srti decembra 2018) in sin Prashant, zdaj pa poleg slednjega predvsem vnukinja Abhijata ter drugi visoko certificirani učitelji, ki so dozoreli v tem inštitutu.
Vadbe joge na inštitutu so še vedno zelo priljubljene in obiskane. Učenci so kvalificirani za študij na inštitutu šele po osmih letih vadbe po metodi Iyengar na osnovi priporočila svojega glavnega učitelja, a tudi takrat čakajo več let, da pridejo na vrsto in se šolanja udeležijo.
Yogacharya BKS Iyengar je razumel jogo kot umetnost, znanost in filozofijo. Od 95 let njegovega življenja je zadnjih 75 let trajala njegova osebna neprekinjena vsakdanja praksa. Vsako jutro je tri ure posvetil lastni praksi v dvorani inštituta RIMYI v času od 9 do 12 ure, ko je dvorana odprta za vse učence, ki želijo izvajati lastno prakso. Ob popoldnevih je bil ponavadi v knjižnici, kjer je odgovarjal na pošto, raziskoval in pisal. BKS Iyengar je bil zahteven učitelj, ki je vodil svoje učence, da vadijo jogijske položaje na različne načine, in poudarjal pomen izbire pravilnega zaporedja položajev, da bi razumeli ne samo kako, ampak tudi zakaj in kaj se nam dogaja, ko smo v položaju.
B.K.S. Iyengar je bil zagotovo eden izmed najbolj priznanih jogijev na svetu, ki je dosegel, da se je joga razširila in razvila tudi na Zahodu. Njegova zapuščina je neprecenljiva, obsežna in kompleksna, vsekakor bo pa še dolgo svetila na nas ter nas navdihovala in razsvetljevala.
